„Jen dan v turopolske zadruge“ (v Mraclinu)

V celokupne produkcije Škole (narodnoga zdravla) iztiče se znad sega film „Jen dan v turopolske zadruge” doktora Drage Chloupeka i snimatela Aleksandra Gerasimova (1933.), etnografska (re)konstrukcija živlejna v družinske (obitelske) zadruge, tera pleni gledatela svojem toplem, lirskem, mirnem prikazom tradicionalnoga živlejna selske družinske zajednice.

Ov nemi film z zvirnem tekstom Drage Chloupeka na turopolskomu kajkavskomu govoru kak medtekstom, bil je jen od retko vuspele dokumentarne filmov-rekonstrukcij v teromu je na autentičen način prikazan život v selske družinske zadruge z konca 19. stoletja, kak su je se još sečali zajni nejni živeči člani.

Dramaturški trdi i celovit, film je vremenski omejen na jen dan od izlaska do zalaska sunca, a v sakomu delu dana zebrane su karakteristične scene života i dela mnoge članov selske zadruge.

Sniman dugemi mirni kadri, teri naglašavaju smiren vugođaj života i trajajna ove zajednice, film prerasta v topli, poetski prikaz mirnoga i vustalenoga družinskoga sklada, a svojum dramturškum celovitostju, nenametlivo ispripovedanum pripovestju i poetskum ekspresivnostju ovo delo spada med najbolša ostvarejna hrvatskoga dokumentarnoga filma.

To se potonačilo i puno let posle snimajna gda je film leta 1960., pod naslovom „Grande famiglie croate“, prikazan na Drugomu mednarodnomu festivalu etnografske i socijalne filmov v Firenze (kam ga je poslal dr Milovan Gavazzi) i zasenil noveše filme snimlene superiornešum tehnikum.  Moremo povedati, unda malo poznati v domovine vun strukovne medicinske i etnološke krugov, na tomu festivalu je film „Jen dan v turopoljske zadruge“ dobil jedino pravo priznajne osvoječ prvu nagradu, za humanost spripovedanu filmskem jezikom.

Film „Jen dan v turopoljske zadruge“ kak zaokruženo i celovito filmsko delo spada med one filme teri etnografsku točnost (sim dosledno sprevedenu i na razini slike i na razine popratnoga teksta Drage Chloupeka pisanoga v zvirnomu govoru sredine v tere je film sniman) vuspešno povezuju z pripovestju, stvarjajuč filmskemi sredstvi delo tero prelazi okvire filmskoga dokumenta i pripada jenako i etnologije i filmske umetnosti.

Posebno treba naglasiti način nastanka ovoga filma, jer je to izvanreden primer zajedničkoga dela avutora i izvođačov: v pripreme i snimajnu filma sudelovala je cela jedna selska zajednica tera je prijela da pred kamerum pokaže del sve tradicije i saki se trsil da čem verneše odigra rolu tera je vnaprovo dogovorjena. Tak je te film pravo skupno delo i negve avutorov (Chloupeka i Gerasimova) i selakov teri su sudeluvali v rekonstrukcije jenoga tradicionalnoga oblika selskoga zajedništva, a to je i doprineslo negve autentičnosti i poetske uverlivosti. Kuliki je vutisek to snimajne ostavilo na izvođače more se potkrepiti činenicum da još des meštani sela Mraclin v živomu sečajnu imaju te dogodek i sva sečajna na snimajne filma z prešlosti sve zajednice prenašaju mlajšem naraštajem.

Izvor: http://trnac.net